NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Črno-beli
18.04.2007, 15:23
Zapisano pod: miks

Kot v čudežni deželi me te dni obkrožajo sami dalmatinci, le Vitota bolj malo vidim. V opomnik, da je treba v naravo in v čast in slavo vsem pikastim psom.

Kako se pomladno osvajajo (mimogrede, Vito je te dni zopet seksal in se ni prav posebej zaljubil) črno-beli:

YouTube slika preogleda

Pomlad-poletje-jesen-zima.

  • Share/Bookmark


Ljerka v medijski čorbi 1
14.04.2007, 03:29
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Prav pomisliti sem morala, kako se je vse skupaj pričelo. Eno toplo junijsko dopoldne (tam ene pet, šest let nazaj) me je poklical spodnji sosed (v bežigrajskem študentu, a to so bili časi). Češ, da je ob 13ih ena avdicija na RTVSLO. In da on res ne bi šel sam, zakaj ne bi šla oba. Se mi zdi, da se mi prav ni dalo.

Pa je skuhal dobro kavo in sem šla. Na Resljevo, v prostore Izobraževalnega središča (takrat je bil IS v polnem razcvetu) RTVSLO.

V prvi sobi je ovalna miza. Nekdo je naokoli skakal s kamero (Irena K. je snemala prispevek za Dobro jutro, o avdiciji). Avdicija je bila klasična, še leta kasneje izgleda isto. Izpolniš klasičen formular, podatke in izkušnje in ideje in vizijo in želje (pa še kaj se včasih zapiše zraven). Eno novico sem morala prebrati v kamero, nekaj me je spraševala in bila zelo prijazna z menoj. In spomnila se me je z RGL-a. Seveda, saj je bila moja šefica skoraj pol leta in nisva se najbolj marali. No, in takrat – se prav spominjam- sem nekaj odlično zimprovizirala. Mogoče, kdove, je ravno to Ljerki kliknilo, da me je izbrala. Tega še danes ne vem.

Ja, Ljerka Bizilj je bila glavna v sobi, kamor so nas drugega za drugim klicali. Tudi teh avdicij sem kasneje mnogo videla, nekatere sem celo snemala zanjo. Da smo si potem v redakciji, pozno zvečer, hihitajoče ogledovali, češ, prmejduš, tale je pa hud. Ali huda. Priznam, malo smo bili firbčni in smo se zbrali naokoli TV-ja in se naslajali ob posnetkih z avdicije. Kjer je bilo sto ljudi, sto čudi. Ma, kaj, priznam pač. Mnogi ne bi.

No, in dobim pisemce, tako uradno: “Izbrani ste bili v ožji krog avdicije. Pridite na sestanek v ponedeljek” blablabla. Sestanek, ja. Sestanek oddaje Dobro jutro (mi smo pa mislili, da bomo pristali v kakšni hudi, znani oddaji). Marko (spodnji sosed, ja) si je želel biti voditelj, mene je odkar pomnim zanimala slika, kamera, produkcija (kdo bi si mislil, da bom potem kar tri sezone vodila otroško oddajo in vzljubila kamero tudi s te pozicije).

In se spomnim, da je bilo “vmes” (med avdicijo, prvim povabilom in sprejetjem, ter uradnim začetkom mojega televizijskega dela ) poletje. In se je Katja odpravila na hrvaško obalo. Dol z Andražem, potem pa sama dalje na Dugi otok. Brezčasno.

In me nekega dopoldneva kliče Mateja U., organizatorka oddaje Dobro jutro (v nadaljevanju DJ). Da imamo čez tri dni sestanek in če lahko pridem. Meni se je zdelo blazno pomembno in me je – s pirčkom v roki, nogami na balkonski ograji in kupom dobre družbe- čisto namorilo. A zdej moram pa na ta (oprostite izrazu) kurčev sestanek v Slovenijo. In to mi zdej poveste. Prav jezna sem bila. A sem se čez dva dni vseeno odpravila na pot proti Ljubljani. Še danes se spomnim Nizozemskega para, kako sta me na trajektu iz Dugega otoka proti nevemkam nasekala z dalmatinsko rakijo. Ampak sem prišla.

Se spomnim Boštjana, ki je pred mojim odhodom rekel: “Sam zdej pa le glej, da boš tole službo dubla”. Ha, seveda sem jo.

In se je začela zlata doba pri Ljerki. Na začetku sem se je blazno bala. Ja, prav neprijeten strah mi je vzbujala. Tak zoprn. Taka vzvišena, tečna gospa se mi je zdela. Ki pa je znala biti (ob dobrih dnevih) tudi zelo zabavna, le njenega humorja si se moral rahlo navleči. To je hud cinik, bi jaz temu rekla. V filmski verziji, s prozacom.

Delala sem take preproste, zanimive prispevke (še zdaj jih imam nekje arhivirane na VHS, žal ne vseh). O čevljih, zeliščih, LPP-ju, mini-golfu, študentariji… Z odličnim snemalcem, ki je dostikrat samoiniciativno režiral moje prispevke. Z veseljem, ker sva se zaštekala. Maks je bil (zdaj je nekje na Havajih, na ladji) – to lahko zdaj mirne duše rečem – najboljši snemalec v moji televizijski karieri. To je človek in pol, brez njega se ne bi nikoli naučila vsega, kar znam in brez njega me kamera ne bi nikoli vzljubila.

Ljerka je naše prispevke v slogu velike šefice vsakič na sestanku malo pokomentirala. Ne vseh, zato si čakal, da izbere tvojega. Ali pač ne (če je imela slab dan, je znalo njeno pljuvanje po našem trudu kar zaboleti). In smo skupinsko pogledali prispevek, ter ga komentirali. In ta metoda se meni zdi zelo dobra. Ko nekaj ustvarjaš, mora biti feed-back, kritika pa naj bo konstruktivna.

Prvo leto sem se z Ljerko držala na distanci. To je bilo začetno obdobje oddaje Dobro jutro na nacionalki. Takrat smo z veseljem ustvarjali, ideje so bile sveže, neuporabljene, neprežvečene. Za timing, ki nam je bil na voljo za en prispevek (tam okoli 3 minute), smo imeli idej nešteto.

Ljerko sem gledala kot avtoriteto. Z ostalimi sodelavci smo se povezali v team. Tanja P. in Sašo N. sta danes edina, ki sta ostala z moje avdicije. Vsi ostali smo se odcepili od te psihoze. Ljerkine psihoze.

In če sem se Ljerke v prvi fazi nekoliko bala, so te zavore v naslednjih letih nežno popustile.

Pridem nazaj…

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: umazani kapital
10.04.2007, 22:47
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

No, pa poglejmo, kako delujejo mediji. Okej, če že hočete, slovenski mediji. Kratka receptura:

Najprej potrebujemo osnovni kapital.

- Če se boste šli tiskani medij, boste potrebovali kapital za tisk. Najbolje bo, da se izgovorite na ekologijo in svoj tiskani medij izdajate na eko papirju. Ste že v osnovi privarčevali.

Da še bolj posplošim, lahko se greste tudi tiskani medij, ki bo vsebinsko 70% sestavljen iz reklam, ostalo bodo vsebine, ki jih lahko s copy-paste ukazom potegnete iz kjerkoli. Mimogrede, to počne večina slovenskih medijev (osnovni vir informacij je STA, če znate angleško, si lahko pomagate celo z Reutersom in podobnimi tujimi agencijami…A navadno to v koncept linije najmanjšega odpora ne paše). Fino je imeti tudi kakšno pisarno, tajnico in komercialista, pa tudi kakšen mlad “novinar” bi znal priti prav.

- Radio je medij, za katerega bo treba v startu vložiti malce več. Ni nujno, seveda. A če govorimo o klasičnem radiu, brez osnovnih potrebščin ne bo šlo. Mikrofon, računalnik, glasbena oprema (tudi SAZAS vam bo prej-ali-slej stopil na prste), frekvenca in improvizoriš studio (če se le da, vsaj malo izoliran). Teoretično lahko morda celo ves program ustvarjate sami, a verjetno bi kmalu pregoreli, torej priporočam vsaj še enega grešnega kozla, po možnosti tehnično podkovanega.

- Televizija je malo večji problem, ker poleg teksta in zvoka potrebujete še sliko. To pomeni, da boste ob vsem prej (v grobem) naštetem v osnovni kapital morali vključiti še video pripomočke. Okej, lahko investirate v kakšno majhno kamero , teoretično je vse možno. Je pa res, da boste potrebovali tudi nekaj osnovnega znanja in mirno roko. Če se boste šli lastno produkcijo, boste potrebovali kakšnega novinarja, montažerja, snemalca (lahko tudi lučkarja, scenskega delavca, rekviziterja, tonskega mojstra, pa še in še lahko naštevam), lahko pa ste vse to vi v enem. Hja, ampak bo težka. Lahko pa z neta skinete video material in se greste piratsko televizijo. Skratka, raje ne začnem, ker bom potem težko končala.

- Internetni medij je lahko tudi blog, seveda. In tukaj je nešteto variacij. Lahko uporabite vse od zgoraj naštetega (presežete higienski minimum) ali pa se greste profesionalca. Tudi tukaj raje ne začnem z naštevanjem.

Nekaj pa velja za vse zgoraj našteto- brez osnovne ideje, cilja in motivacije ne bo nič. Tudi brez investitorja bo težka (vsaj dolgoročno). Da o izkušnjah sploh ne govorim. In mislite, da dobri novinarji rastejo na FDV-ju? Morda, poskusite, pa boste videli.

Še vedno pa ste lahko nekomu PR. Tako bodo donatorji dosegljivi. Brez skrbi. V politiki, v gospodarstvu, glasbi, ekonomiji….

In tukaj se vam bo morda postavilo kakšno moralno-etično vprašanje. Sem potemtakem sploh še medij? Kakšna je naloga medija? Kaj medij ponuja? Kakšna je moja odgovornost, če sem medij? … Ali pa tudi ne.

Torej- se vam zdi, da je “biti medij” blazno lahko?

Na žalost tako mislijo mnogi. In zato je medijska čorba tako smrdljiva.

  • Share/Bookmark


Vito v gozdu
9.04.2007, 22:53
Zapisano pod: personalno in avtorsko

V vsem gnevu pretiravanj teh dni, ko se je govorilo o vstajenju in nekaj- čanju in -enju, sem se zategadelj tudi jaz malce ustavila. Pravzaprav sem padla v informacijsko luknju brez katalizatorjev.

Zato sem se morala rahlo odpočiti, zadihati skozi pljuča in si delovnik zapolniti s glasbenimi radostmi. In nazaj k naravi, skozi gozd, pa še Vito je bil vključen.

To ni moj pes, da se razumemo, njegova ponosna lastnica je Nina. Sem mu pa po nekem čudnem spletu okoliščin menda botra. Z velikim veseljem.

Super fajn je, ko te pes prepozna. Kako je prišibal do mene, ko me je zagledal strašno od daleč. In potem veselje.

Zatorej: takole Vito na sprehodu s seboj vlači (ponavadi) zelo velike kose lesa. Ta pes je mega.

YouTube slika preogleda

Ah, kako lep dan je bil danes, mar ne…

  • Share/Bookmark


Triosk in čudne sanje
8.04.2007, 11:52
Zapisano pod: Glasba, personalno in avtorsko

Kako čudno. Že drugič sem sanjala iste sanje. Istega človeka, iste sanje. Počasi bom začela verjeti, da je vse skupaj že napol res. Ah, bizarno. Če bi ta človek vedel.

image096.jpg

Cvetoča češnja na poti v službo

Pirhi čakajo na mizah, ta močni hren tudi, pomaranče, šunka (ne na naši Trunkeljski).

Moje sanje pa so me čisto vznemirile.

Sinoči sem bila na koncertu Trioska, treh jazzistov iz Avstralije. Mega. Preizkušam jazz. Fantje so zanimivi, koncert je bil fantastičen. Še sama sebe sem presenetila (kmalu boste lahko videli post na vest.si). In prav fino se je bilo pogovarjati z njimi, z njihovimi avstralskimi šalami. Organizatorji (Kataman) so to super izpeljali, še majhna dvorana na Metelkovi je bila polna.

Če koga slučajno zanima, dokler ne zmontiram, je tukaj na ogled posnetek njihovega intervjuja na Poljskem :

Moj bo gor za dan, dva.

karaoke1.JPG

Ujeta v katarzičnem trenutku (foto: Denis Sarkić)

Danes se mi ne da preveč razmišljati. Brez zamere. O čorbi bom pisala naslednjič. Danes me ni vznejevoljila.

Lep praznik.

  • Share/Bookmark


Medijska čorba že vre
5.04.2007, 23:56
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Je, zdi se, kot da bo ta čorba le še prekipela, izparela, se zasušila na posodo oblasti in prežgano obsmrdela. Mediji so pod pritiski, kot v ekonom loncu se kuhajo. Ni zraka, ni svobode, ni objektivnosti. Je velika in debela roka, ki pokrovko močno pritiska na rob posode. Da ne bi kaj ušlo ven, da bo čorba ja narejena točno po receptu.

Lepo vas prosim. Upor se je pričel, zdaj lahko opazujemo razplet. Ali je manipulator kiksnil? Ali novinarji le nismo tako neumni, kot izgledamo? Je Veliki precenil svoje sposobnosti, je njegova moč in oblast lažna?

Ha, le nasmehnem se mu v brk. Veliki je smešen. Ker je majhen in bizaren. Ker si misli, da v vsej tej množici ni nikogar, ki bi se mu zoperstavil. Ah, kakšna utopična ideologija.

Motor smo zagnali in goriva ne manjka. Iz vseh koncev naše podalpske deželice ga bomo prinašali, samo da ne bo ugasnil. In ne bomo pustili, da ugasne. Tako dolgo bo gnal, da bo zazvenelo tudi v ušesih Velikega. Da bo tudi on klonil. Predvsem pa bo glas motorja prebudil ljudstvo. Ljudstvo spi, Veliki jih je uspaval. Z obljubami, lepo držo, uglajenim nasmeškom (so mamce pred televizorji zavzdihnile: “Jej, kako je poštirkan, prov fejst je!”). In so ga volile. In ko je podpora pričela padati je na piedestal postavil popolno Žensko. Kako predvidljivo. A hkrati odlično uspavalo za ljudstvo, ki se premika v čredi.

Seveda, na medije Veliki ni pozabil. Točno ve, kako jih izkoristiti. Kako jih prestrašiti, kako jih zatreti. On že ve. Ah, On misli, da ve.

Čas je, da jih prebudimo, to ljudstvo zaspano. Ker za Velikim bo morda prišel Večji. Zdaj ni čas za strahopetce, ni čas za bojazen. Čas je, da spregovorimo! Da se upremo Velikim.

In začeli smo z majhnim, drznim in (morda navidez) nepomembnim. In zmeraj več nas je, čeprav morda ne verjamete v nas. Resnica se širi. In ne boste (in ne bodo) si mogli več zatiskati oči, ušes in ostalih lukenj. Svoboda prihaja na plano.

Čas je za medijsko čorbo, čas je, da eksplodira! Boste samo opazovali?

www.vest.si

  • Share/Bookmark


V užitek
4.04.2007, 01:11
Zapisano pod: miks

Si bom po dolgem času ogledala čisto perfekcijo.

Na dan kot je ta…se prileže. Ko obisk oddide in se zamislim. Kaj vse mi pomeni glasba in ples in strast.

YouTube slika preogleda

Noro.

  • Share/Bookmark


Vesoljci smo
3.04.2007, 21:14
Zapisano pod: miks, personalno in avtorsko

Takole bom rekla: čudno bi bilo, ako bi naša prihodnost bila popolnoma jasna. Verjetno zavoljo polne lune in sorodnih psihofizičnih dejavnikov, se te dni počutim rahlo omotično. Kot da sem zaprla pandorino skrinjico, se usedla nanjo in si zapela I’ve seen that face before (že dolgo je nisem, prmejduš).

Alica v čudežni deželi bi bila odlična sogovornica. Skupaj bi lahko naoljili robotka, na novo zvili strašilo in poiskali medveda, ki izgubljeno tava po okolici Ljubljane.

Srečala sem zanimivega slikarja. Živi v hribih (medveda bojda danes ni srečal) in veliko mi je povedal o Slovencih. Ravno se je vračal s sodišča, ker ga bivša žena skuša opraskati za 15 milijonov. Ker je sin znanega slovenskega profesorja in človek, ki ga je država nagradila z nacionalno nagrado, potem pa mu je kot perspektivnemu slikarju obrnila hrbet. In on ga je pravzaprav njej. Ker kulturna politika v Sloveniji sploh nima veze s kulturo. Ker je povsod vse nastavljeno, ker pri nas sploh ni kulture. Tudi tiste osnovne ne.

Njegovo zgodbo bom v kratkem obiskala za ves dan.

Še vedno me vsak dan pridno grize medijska čorba. Danes je, zanimivo, za kakšno uro, dve, malce zadišala po medenjakih. V stisnjeni sobi na Adamič-Lundrovem nabrežju, sem popoldne ugotovila, da so tam prisotni mediji prav simpatični. Prvič smo se vsi povpreko začudeno hahljali nebulozam iz ust “uglednega” gospoda. Kako slabi retoriki so pravzaprav lahko ti naši velepomembneži. Ah.

In smo se hahljali, takole čez sobo, češ, pa kaj ta človek sploh hoče povedati. Bolj ko smo ga spraševali, bolj je bilo smešno. Res, prav smešno je bilo. In ko smo odhajali je znan novinar izrekel: “Temu se je pa res čisto odpeljalo!” Se vprašam, samo temu?

Potem sem se z nasmeškom na licu (povedala sem vam že, da počutim malce vesoljsko) odlebdela čez tromostovje in tam srečala Tommy Leeja (ali nekaj takšnega). Pel in igral je blues. Slišala sem ga že nekajkrat, tudi videla. Tokrat sem obstala in se mu nasmehnila. Pel in igral in vedno bližje sem bila. Potem sem parkirala kolesce ob most in vzela kamero. Mislim, da me je bil prav vesel, ker se je kot kakšna zvezda pozersko obrnil proti meni in zaflirtal s kamero.

Nekaj o ljubezni je pel, se mi zdi. Prav pasalo je.

Ko je končal s komadom, se mi je približal.

“E, pa možeš da mi da staviš ovo negdje na Youtube ili nešto tako…?”

“Pa , naravno, stavit ču ja to na internet, nema problema”, mu kažem rečem. “Nema problema uopšte”.

In sva se zapogovorila. Sem na brzinco naredila kratek intervju in mislim, da je samo zame zapel en blues. Tak pravi. Res je bilo lepo.

Je pa res, da sem bila malce vesoljska danes, sem že omenila?

www.vest.si 

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: Prvo spoznanje
2.04.2007, 01:24
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Takoj na začetku naj vas opozorim, da so stvari, ki se jih tudi jaz ne spomnim v detajle. Imam eksplicitno vizualni spomin in to bi znala biti težava. A morda ne bo.

In morda vam moja prva medijska izkušnja ne bo toliko zanimiva, ker tega medija ne poznate tako dobro, kot boste poznali katerega od kasneje omenjenih. Jebiga, to je moja kronologija.

Mislim, da je bilo v tretjem letniku srednje šole. Proti koncu nekje. In tam sredi Slovenj Gradca stoji velika, siva stavba, v kateri je bila Nama (pred časom se je Nama, kolikor je meni znano, izselila). V čisto spodnjem nastropju je bila samopostrežna trgovina, nadstropje više športni oddelek in neka hecna bižuterija, više sem pa tudi bolj poredko zašla (zgoraj so bili oddelki s perilom, pa čevlji in še kaj se je našlo). In v prvem nadstropju, na nekaj kvadratnih metrih tik ob stopnišču, ki je vodilo gor (v restavracijo in wc-je), je bila prva postojanka Radia Laser. In tam sem zaplavala v medijske vode. (več …)

  • Share/Bookmark