Razgaljeno za “intelektualce”
Objavil/a katja 28.3. 2007 pod MEDIJSKA ČORBA
Takole jaz gledam na te stvari.
Pri šetnajstih sem vstopila v svet medijske čorbe. Takrat sem bila mlada, naivna in radovedna. Radio me je posrkal vase, glas mi je vedno pomenil fascinacijo. Potem sem si nabirala izkušnje, poslušala modrece z izkušnjami. Srečevala kvazipomembneže, iskala resnico.
Ko sem prvič trčila ob smrad te čorbe, sem si rekla, da tega nočem početi. Pa sem morala. Zaradi eksistencialne krize, ker sem tako najlaže zaslužila za kruh. Ker sem to znala. In ker še nisem imela izkušenj, niti nisem verjela vase in v svoje sposobnosti. Pa sem morala delati kot marioneta, po navodilih urednikov, ki so delali po navodilih oblasti, ki ima denar (veliko pogačo, od katere smo jaz in moji kolegi dobili le drobtinice, urednica pa zajeten kos).
Pred leti sem (prvič) odkorakala z nacionalke. Z dvignjeno glavo in popolnoma brez denarja in rezervnega plana. A prepričana, da delam prav in da moram delati v skladu s svojimi načeli. In da si zaslužim vsaj trohico spoštovanja in razumevanja. Ko mi je prekipelo - sem moji takratni urednici (kmalu bo prevzela tudi vodenje- zagotovo ne zastonj - velikega projekta na nacionalki : parlamentarnih vsebin) povedala, da brez zamere, a tri dni prekleto trdega in poštenega dela človeku pač ne moreš plačati z nekaj tisočaki tolarjev. Ustvarjala sem satirično rubriko (priporočam ogled Avdio/video arhiva na www.rtvslo.si, ki ga še niso zavrgli: Kozerija, Dobro jutro, 15.4.2005), pravzaprav sva jo dva entuziasta.
Komentar, ki ga je vsak teden spisal današnji direktor nacionalnega radia (bodimo realni, mutanti tega komentarja so se vsak teden prodajali vsaj v dveh časopisnih oblikah, pa ni za tistega/enega na Dobro jutro dobil nič manj kot jaz za cel mesec dela tam), sva z Dejanom vizualizirala. In to prekleto dobro, na tiste izdelke sem danes zelo ponosna.
Izgledalo pa je takole: v roke sva dobila stran in pol komentarja. Skupaj sva ga prebrala in predebatirala, in si skušala vse skupaj vizualizirati, narediti iz tega kratko zgodbo. Ker so bili akterji politiki, znana imena in ker je šlo za aktualne probleme, sva pač v slabih treh letih (ko sva to rubriko vizualizirala), uporabila vse možne televizijske prijeme. Od igranih prizorov, animacije, TV arhiva, kolažev, itd…., z največjih veseljem sva uporabljala televizijski fundus (obleke in rekviziti), jaz sem imela v redakciji na voljo kamero (in izobraževanja; danes sem npr. lastnica licence za snemanje z digitalno televizijsko kamero), Dejan je kot zaposleni montažer na nacionalki vsak teden znova zmontiral hud prispevek. Jaz sem prebrala tekst (radio je bil vedno moja prva ljubezen) in v televizijski fonoteki sva si izbrala glasbeno podlago. Da o gorah rekvizitov, ki sva jih z leti prinesla iz raznih štacun (in so nama večkrat prišli prav- lasulja, klobuki, plastične pištole….) ne govorim.
Veliko sva vložila v ta projekt, veliko dela, ustvarjalne energije in želje po spreminjanju pobudalizirane medijske situacije. In bili so to majhni koraki za svet, a veliki za naju osebno. Takrat sem zrasla in dozorela. Takrat sem se naučila marsikaj, za to sem urednici hvaležna. Ampak, to bi se najbrž naučila tudi kje drugje, kdaj drugič. Odšla sem, ker me je izkoriščala. Kot mlade ljudi z entuziazmom in idejami izkoriščajo mnogi (in za povrh tega celo mislijo, da smo/so ti mladi ustvarjalci neumni). Odšla sem, ker me razočarala. Odšla sem, ker sem prepričana, da mi bo nekje nekoč uspelo, da verjamem v prave stvari. Odšla sem, ker sem (znova) ugotovila, da ljudje v medijih dajejo prednost svojemu egu. Da v slovenskih medijih ni timskega dela in da ga morda nikoli ne bo. Da gre za hierarhijo.
In danes marsikaj vem o marsikomu. Pa nisem človek, ki bi informacije prodajala rumenemu tisku. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi ljudje. Eni s polnimi žepi, drugi z luknjami v njih. Jaz si želim le spregovoriti, ljudstvu odpreti oči, zbuditi Slovence, malo razmetati to slovensko medijsko podstrešje. Delati v skladu z načeli, ki jih zagovarjamo.
Imam ideje (ki so mi jih - pač praksa urednikov - ponavadi pridno kradli). In moje ideje so samo moje. Jih imam v glavi in jih bom jaz realizirala. Toliko se poznam in toliko verjamem vase (in nekaj ljudi okoli mene, ki jih iskreno spoštujem).
In sem prizemljena, vem da je denar sveta vladar. Vem, da ljudje absorbirajo marsikaj, da so vodljivi. Vem, da so mediji kreatorji realnosti. Vem, da tudi tako dobra ideja ne bo zlahka ugledala luč sveta, če ne bo imela zagotovljenih vsaj minimalnih sredstev. Vem, da imam utopične ideje. Vem, da me bodo uredniki še dolgo MORDA izkoriščali, ne da bi vedeli, da jaz to VEM. Pa ne morem nič, ker pač od nečesa moram živeti. VEM pa tudi, da bom to medijsko čorbo nekoč zlila v kanalizacijo. In še pljunila vanjo.
Če v nekaj verjamem, bom v to vložila ves svoj trud. In v trenutku, ko bo nekdo z menoj začel upravljati po svoje, v trenutku ko bo nadvladal ego, bom prizorišče zapustila. Nisem neumna, to res ne. Sem pa precej potrpežljiva. Z jasnim ciljem - naprej, z izdelano vizijo. Poti do tja bom že nekako našla, če ne danes in tukaj, pa jutri in tam.
In tale moj blog vam bo (tistim trem, ki ga spremljate) v naslednjih tednih postregel s kronološkim zapisom mojih izkušenj na različnih medijih. Ja, nič ne bom skrivala, pisala bom o ljudeh, ki jih morda ne poznate in tistih, ki so vam dobro poznani. Začenja se zgodba o slovenskih medijih. Razgaljam vam mojo resnico. In nikogar se ne bojim.
Komentarji
16 komentarjev na “Razgaljeno za “intelektualce””
Komentirajte
Nekaj izkušenj si si pa le pridobila, ne? Kakorkoli, komaj čakamo na tvoje zapise!
Pozdravljena! A sem četrti?
Blogos Ana Jud?
(če je likard četrti, sem jaz peti 
)
In ja, vsaka izkušnja je dragocena, če si v medije vstopila pri šesnajstih, je res, da si bila takrat malo bolj naivna in vse, ampak imaš zdaj tudi prednost pred sovrstniki, saj imaš več izkušenj… Pa tudi to, da so te milorečeno j**ali v glavo je dobro, saj si bila trmasta in namesto da bi te spravili na tla, veš in znaš zdaj zaradi tega še več kot bi sicer, če bi te samo ujčkali in bi bilo vse super fino fajn.
In ja, me zanimajo nadaljevanja
LP, srečno
Več kot vas bo, bolj bo zanimivo, mar ne?
Kmalu…
k.
PS: Nisem, nočem biti in nikoli ne bom Ana Jud. (Žal) tudi njenih zloglasnih knjig še nisem prebirala. Vem pa kako izgleda in bojda “prijateljuje” z mnogimi znanimi Slovenci. Čeprav so to govorice, mene pa to ne zanima. Verjamem, kar vidim / doživim.
Še enkrat, če slučajno ni jasno: moji zapisi so in bodo zgolj zaradi enega cilja: Jaz si želim le spregovoriti, ljudstvu odpreti oči, zbuditi Slovence, malo razmetati to slovensko medijsko podstrešje. Delati v skladu z načeli, ki jih zagovarjamo. In vam skozi to predstaviti moje izkušnje. In ne skrivam se za blogom, moje ime je razgaljeno. Kot jaz.
Če iščete sočne, rumene zgodbe, jih boste morali iskati drugje. Jaz vam ponujam sočno in morbidno resnico o slovenskih medijih. Kot jo doživljam sama.
ahahaha, tudi ti si bila pri Ljerki? Ta pa je špasna, ni kaj - učiteljica javnega nastopanja pred kamero, ki se ji je čas ustavil pred desetimi leti, njeni nastopi na TVju so naravnost bizarni :)))
Dobro delaj, se beremo
Prehajamo v stanje, ko svoboda govora ne pride več do izraza…
hej, morda ne pride do izraza, je pa prekleto dober občutek, če se je lahko poslužiš, anede…
Aha pri Ljerki Bizilj si bila … zelo medijsko utopični odnosi so tam
Jaz temu (eksperimentalnemu programu TVSLO in njegovim raznim multipliciranim, raztegnjenim in zdolgočasenim oddajam, kot so Dobro jutro, Vrtiljak, Osebno…ipd..) rečem kar navidezna resničnost v čas ujete gospe. Se pa v tej čorbi (sicer jako poredko) najde tudi kakšen presežek, ki pa kaj kmalu ugasne zaradi eksentrične naravnanosti vodje.
Sicer je ta teta bitje, ki bi ga bilo smiselno uporabiti za kakšno psihološko študijo, zakaj pa ne. Je niti ni težko pogruntat.
Ja, kmalu tudi o tem…se že kuha.:)
Počutim se popolnoma enako kot ti, čeprav sem do teh spoznanj prišel v popolnoma drugi branži. In prepričan sem, da ne bom nikoli obžaloval, ker sem uriniral proti vetru. Svet je velik, življenje pa dolgo.
Stay focused and keep up the good work!
Mislim, da bi morali ustvarjalce oddaje Vrtiljak na TVS zapreti oziroma jih osamiti, ker se norčujejo iz televizijskega medija, televizije, predvsem pa iz tistih, ki imajo v soboto popoldnne prižgano 1-ko
Ta je dobra, ja. Ha, ha ha…si predstavljam gospo Ljerko zaprto … v Vrtiljaku. Hahahahaha.
O vrtiljaku smo slišali na viktorjih iz Zrnecevih ust… Ciljna skupina so gledalci ki doma nimajo tv-ja
Ej Katja, tudi jaz sem bila pri Ljerki na kratko. In tudi jaz spoznavam slovenski medijski prostor in me čudi in boli ta po liniji najmanjšega odpora pristop. In kako se strinjam, da sploh ni timskega dela, ego posameznikov je najbolj pomemben. Manjka jim strast- strast do tega lepega poklica.
e, točno to. Strast. Ampak, mnogi je sploh nikoli ne začutijo. In potem zasovražijo to delo. Tega pa človek ne sme početi z odporom. Nikakor.
Pravzaprav nihče ne bi smel ničesar delat z odporom…