NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Medijska čorba, ki že zaudarja
23.02.2007, 01:14
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Ker se mi zadnje čase precej dogaja in na veliko, pač ne utegnem.

Je pa res, da se toliko dogaja in da toliko spremljam. In zato nič manj na glas ne razmišljam.

In neznansko uživam v svojem delu. Res je, da imam več del, a eno mi je bistveno. Vse ostalo je preveč, a mora biti, da ujamemo raznotežje.

Zadnjič sem recimo opazovala to zbrko na RTVSLO. In Hri-barjevo cenzuro. Na enem od blogov sem prebrala komentar, češ da blogerji – ko o tem razpravljamo- delamo zastonj reklamo oddaji, ki si tega ne zasluži. Zakaj neki? A potem naj bomo preprosto tiho in pač jemljemo, kar nam vsak dan servirajo mediji, takšni in drugačni. In verjamo novinarjem, ki jih očitno ne zanimajo stvari, ki zanimajo radovednega človeka. Enostavno jemljemo informacije, ki so nam velikokrat celo popolnoma nerazumljive (a do tja, da bi se vprašali kaj zaboga pa govorijo ti ljudje en čuden nerazumljiv jezik, v šifrah in kodah?, pač ne pridemo). Na novinarskih konferencah novinarji sprašujejo zato, da pač vprašani odgovorijo kar hočejo. Kot trdijo za Janšo, da bo na katerokoli vprašanje odgovoril točno tisto, kar pač želi on povedati. Logično, saj novinarji nimajo jajc, da bi objavili njegovo reakcijo na (za koga morda neumno) nenavadno vprašanje.

Smešno je, ko jih gledam, kako gledajo mene in sodelavce, ki uletimo z majhno kamero, brez snemalca (asistenta in lučkarja), vse v enem. In potem postavijo kamero na stativ in snemajo celo “predstavo”, dokler se ne konča uradni in suhoparni del piarovskega podajanja izjav medijem. Potem popokajo opremo, novinarke (novinarji) se prijazno nasmihajo “pomembnežem”, potem pa vsi odidejo. Na drugo tiskovko, po nov material (ki ga bo na koncu za štiri kasete in ga bo revež/revica na hitro pregledal/-a, potem pa hop v montažo, da ujamemo poročila ob sedmih).

Smešno, kako se vzdušje spremeni, ko vprašam nenavadno vprašanje. Ko pretrgam tisto morbidno tišino in narejenost. Že res, da se mi nekateri smejijo in se čudijo. Je pa tudi res, da odgovor na moje vprašanje objavijo tudi na nacionalki, popu ali kjerkoli že. Ker je bila izjava dobra. In tako bomo (upam) počasi začeli spoznavat še drugo plat te medijske čorbe. Ki trenutno ni niti najmanj užitna.

In to me žene naprej. V nepredvideno prihodnost. Ko se človek prepušča toku, ga ta (kot M. Strela) posrka vase. In na koncu se vsaka zgodba, pa če je še tako nemogoča, razplete. Tako ali drugače.

Z največnim veseljem in zanosom, za http://www.vest.si

  • Share/Bookmark


Za mojo bico
13.02.2007, 01:15
Zapisano pod: miks

Kmalu bo dve leti, odkar je šla. Tako, na hitro, čeprav me je na to dobro pripravila.

Tale post bo mogoče komu morbiden, patetičen. Kakorkoli. Vsi imamo podobno zgodbo.

In zakaj sem se spomnila nanjo?

Bizarno, res. Ko sem danes dolgi dve uri poslušala mestne svetnike ljubljanske, sem pomislila. Kako bi me ona pogledala, kaj bi rekla.

“Aj, Katica, a ni škoda cajta?”

“O, je. Pa še kako…”, bi ji rekla. “Ker je toliko pomembnejših stvari na tem svetu, vem..”

Partizanska mati je bila. Taka, ta prava. Vse njene zgodbe poznam. In kako resnične so bile. Pred šestdesetimi leti in več, ko je bil svet drugačen. Popolnoma.

Smehljala se mi je z iskrivimi očmi, ko sem ji kazala moj prvi mobitel. Tistega eriksonovega cigla, ki je bil čisto uredu. In je dolgo zdržal.

Ona me je poslušala, ko sem prvič spregovorila v radijski eter.

“Katica je na radiu, dej bolj na glas..”, jo slišim.

In ko sem ji razlagala o Ljubljani, kako je tam lepo, me je držala za roko, pobožala me je po licu in se smehljala. Tako lepo se je znala smehljati, nalezljivo. Pa tisti bankovci, ki mi jih je vsakič po penziji stiskala v roko, da ne bi kdo opazil. Vnukov je imela skoraj sto, ni mogla vsakemu stisniti drobiža v roke. Penzija je bila majhna. In čeprav je bilo le za čaj, sem ji večno hvaležna. Naučila me je ceniti denar, pa tudi trdo delo. Moja bica.

In ko sem jo videla zadnjič, sem vedela, da ne bi smela. Človek na morfiju ni človeški. Pa vseeno, ko sem ji stisnila dlan, je zagotovo vedela. Vse, kar ji nisem utegnila povedati, pa sem tako želela.

Ker ne maram obletnic, ker mi nič ne pomenijo, bom prižgla majhno svečko in mislila nate. Ker brez tebe tudi mene ne bi bilo.

  • Share/Bookmark


DVORANA VZDIHLJAJEV vas čaka
11.02.2007, 11:45
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, Slovenija, Zabava, miks, personalno in avtorsko

Že nekaj časa spremljam dogajanje v prostorih nekdanje ljubljanske tovarne Rog. Pred slabim letom dni so uleteli skvoterji (jasno je bilo v letu dni med njimi tudi veliko padalcev, ki so iskali le streho nad glavo in podobnih, pa so s časom ugotovili, da bo treba tudi kaj postoriti), z namenom, da neizkoriščeno površino izrabijo v koristne namene.

Vsake toliko jih grem pogledat, da vidim, kako napredujejo.

Zadnjič enkrat so me pa presenetili. Vem, da so namreč do zdaj napedenali kar nekaj hudih soban, prostorov (tudi Galerijo Kljub vsemu, ki se bohoti z steklenimi in pleksi vhodnimi vrati, stenskimi razstavami in sredinimi karaokami) , tokrat so me pa res presenetili in sem rekla, hudiča, tole je pa treba ljudem pokazat.

Da se pa lotiš (in to v troje, ker očitno ni bilo več prostovoljcev) pedenanja “večnamenske koncertne dvorane”, moraš imeti pa res veliko željo. Tako da, rečem lahko le:  tisti, ki iz besed stori dejanja, je zame car.

In tudi jaz jim bom, prmejdušdares , nekaj primaknila. Da bo Dvorana Vzdihljajev zalaufala! Mislim, da bo hudo huda.

  • Share/Bookmark


Primicova Julijeta in mrzle noge
9.02.2007, 00:33
Zapisano pod: miks

Ob tem krasnem kulturnem prazniku, ko je vreme sicer nekulturno, vzdušje na slovenskih blogih malo zamorjeno (razen na http://www.vest.si), se vprašam, zakaj za boga pa ne bi tudi jaz nekaj dobrega storila.

Zapela bom slovensko himno (morda bom kar v duetu z zgornjim sosedom, ki je razobesil prečudovito slovensko zastavo, ali pa s sosedo, ki je spekla fantastičen slovenski štrudel), odprla miniaturno knjižico Prešernove poezije, prižgala cigaret, si na primeren način pogrela premrzle noge, nekomu na prijeten način zaželela sladke sanje…in vsem vam (tistim trem, ki me berete) ob slovenskem prazniku podarila nekaj umetnosti. Kulturne, če hočete.

In ta Primicova Julijeta je bila res ena morbidna smrklja, brez zamere. Vsaj tako pravijo…

In še bajdvej- ej, ne vem, če sem kdaj sploh že do konca poslušalka interpretacijo Urške. Tole me je pa res prepričalo. Bi kar bila na Zokijevem mestu.

  • Share/Bookmark


Ampak, vseeno-svaka čast!
8.02.2007, 00:32
Zapisano pod: miks

Samo še to sem želela dodat, da me ne bo kdo narobe razumel. Kapo dol, da je Markedzani storil, kar je pač storil. To je vendarle huda akcija.

  • Share/Bookmark


Še malo o cenzuri
8.02.2007, 00:20
Zapisano pod: Aktualno, miks

Tako je pač to. Šele ko se ena zgodba že prežveči, ugotoviš, če je to sploh bila zgodba. Jasno, nekatere se vlečejo in vlečejo, na koncu razvlečejo in se jih nažremo. Ene pa ostanejo, plavajo v sferi in se vsake toliko malo zaletijo v nas. Odvisno, pač.

Cenzura tistega stripa, tistega mArkedZanija , je zdaj butnila ven. In malo presenetila, malo šokirala. Ob vsem skupaj ostajam malo skeptična.

Ogledala sem si zloglasni strip. In priznam, Marko, strip ni pravzaprav nič posebnega. Ja, je po svoje duhovit, avtorski. Je pa tudi malce povprečen. Pa saj bi temu morda pritrdil tudi avtor sam.

Kar se tiče mojega mnenja. Ko sem ga danes povabila na klepet (avtorja stripa), se mu je žal mudilo. In žal nama je nagajala tehnilogija. Ampak, priznam, v nekem trenutku se mi je zazdelo, da je to le ene vrste premišljena akcija. Dobro premišljena poteza. Kar je Marko na svojem blogu tudi priznal – da je bil to preizkus dosega lovk velikega brata…In to me je malo razočaralo, priznam. Ker sem mislila, da je ta strip objavil brez pretiranega razmišljanja, ker pač ima jajca. Nenačrtovano, zgolj ustvarjalni moment sem mislila, da je bil.

No, zatorej je – kar se tiče cenzure- najbolje da jo odjebemo. Ampak potem moramo za tem tudi stati.

http://www.vest.si

  • Share/Bookmark


Tudi vam
5.02.2007, 23:36
Zapisano pod: miks

Želim lep preostanek tega dneva. In lepo jutro.

Tako lep dan je bil na Špici danes. In prav je imela tista gospa, ko je poudarila, kako so še pred 30 leti mirne duše tamkaj zaplavali v Ljubljanico. Danes jo je pa strah, kaj vse plava v tej reki. “Kako naj otroka pustimo v vodo plavat, v tako vodo tukaj…Saj me je strah, da bo fasou kakšno zastrupitev..”

Nja. Možno je. Ampak ne samo zaradi vode. In svinjarije, ki plava v njej.

Otrok se lahko zastrupi še zaradi česa drugega. Ker nima odpornosti. Sploh. Kako naj jo ima, ko pa je cele dneve v šoli in na raznih tečajih, treningih, opravkih. Zvečer, ko ga mati pripelje domov (seveda je moral ves dan čakati še na mamo, da konča službo in je lahko srečen, da ponj ni poslala tistega gospoda taksista, ki se mu tako priliznjeno smehlja in ves čas poudarja kako fejst mamo ima…), komaj nekaj vrže v želodec, do poznih večernih ur dela nalogo (ali pa se dela, da jo dela) in potem aktivno (skupaj s fotrom, ki spi na kavču) gleda večerni program na nacionalki (kar je itak morbidno, razen kakšnega SF-na).

Ma, ja, karikiram.

Pa vendarle- kako daleč od resnice smo?

Otrok torej nima odpornosti, saj živi kemično življenje. Kot pralni prašek je. Lepo diši, skupaj z obleko tvori neverjetno čiste barve (saj je kot nov!), pa še dela ni z njim. Idealno!

  • Share/Bookmark