Naj bom zvezda!
Objavil/a katja 21.06.2009 pod Aktualno
Saj ste najbrž že slišali, kako se promovirajo samooklicani slovenski glasbeniki. Taki, ki to niti približno niso, pa nas vseeno redno zasipajo s polpismenimi maili, v katerih moledujejo, naj jih obelodanimo slovenski javnosti.
Kolegica iz ene od znanih medijskih hiš mi je razložila, kako to poteka pri njih. Obstajajo kvazimenedžerji, ki pokličejo v uredništvo. Njihov cilj je en sam. Kvazizvezda mora biti v medijih. O njej se mora pisati, govoriti. Ni pomembno kaj, glavno je le, da je objava v mediju.
V uredništvu te rumene revije so vsega vajeni. Pač, pokliče Marjan in ponudi članek in sto evrov za objavo.
In potem pokliče Caar in za petsto naroči kvazinovinarja, ki naj pride (s fotografom) na vaško veselico, kjer bo kvazismetana slovenske glasbene scene.
Žena Kendeli napiše neko polpismeno avtobiografijo in njen PR ima eno samo nalogo - o tem se mora tako ali drugače na veliko pisati in govoriti. Če je treba, naj se ustvarijo afere, nekdo naj nekoga pretepe, naj se zgodi incident…glavno, da se o ženi govori.
V zadnjih predafriških izdihljajih moje kulturnouredniške kariere se mi dogajajo bizarne reči. Oni dan me je recimo našel nek čudak, ki je zatrdil, da sva se nekje srečala in da moram, ampak res moram, priti na promocijo njegovega novega komada. Naj s seboj prinesem kamero, je nonšalantno zahteval, da bo on že poskrbel, da se bom imela fajn. Vljudno sem mu odgovorila, da naj mi pošlje kakšen mail in se predstavi, da sem precej zasedena in da res ne vem, kdo je in kakšno glasbo ustvarja. Pa kar ni jenjal.
Naštel mi je nekaj svojih prijateljev, ki skrbijo za njegovo promocijo. Da so polni denarja, je dodal in da lahko tudi iz mene naredijo zvezdo, če hočem (v glavi se mi je zarolal tisti Magnificov komad…). Me ne zanima, sem odvrnila, pa še vedno ni odhehal. Ubral je drugo taktiko.
Da smo mi res hud medij in kako rad nas gleda in kako dobre video prispevke da delam. Bla bla bla. Ko mi je poslal bizarno nepismen mail, brez konkretne predstavitve, v katerem je pravzaprav že zahteval, da tisto nebulozo s fotografijo pred belo steno pozirajočega ogabno našminkanega mulca objavim, sem mu jasno povedala, da tega ne bom objavila. Tudi pojasnila sem mu, da to pač ni za objavo. Dodala, naj si ogleda našo stran in mu bo morda jasno, zakaj. In da naj se pač obrne na kak drug medij.
Ni jenjal, seveda ne. Poklical me je z neznane številke in mi ponudil petdeset evrov, če tisto sranje vendarle objavim. Ko sem ga že nevemkolikič zavrnila in ga prosila naj neha, me je ozmerjal s “totalno budalo” in jezno prekinil zvezo. Jaz pa kar nisem mogla dojeti, da se je to resnično zgodilo.
V zadnjih letih sem tako in drugače lebdela in krožila med slovenskimi glasbeniki. Vem, kako se prodajajo, vem kako nastajajo. Jasno, živeti od glasbe je v našem prostoru umetnost.
Odkrila sem en kup vrhunskih glasbenikov in zasedb, tudi takih, ki so nastale po naročilu. Veliko jih je, dobrih glasbenikov, ki se promovirajo sami, lobirajo in se mešajo med slovensko smetano, svoj krog znancev širijo in hodijo na pomembne sestanke. Čimveč bogatih ljudi je treba osvojiti in jih prepričati, da si vreden njihovega denarja in pozornosti.
Jasno, tudi medije je treba pridobiti na svojo stran in si ustvariti neko ime. Tako pač je. In nekaterim to odlično uspeva. Drugim pač malo manj.
In priznam, sita sem samooklicanih glasbenikov, ki konstantno in brez kančka samokritike packajo naše maile z nekimi neumnimi in polpismenimi “članki”, za katere potem pričakujejo, da jih bomo mediji objavljali.
Glasba in video sta moja strast. Cenim dobre glasbenike in alergična sem na bleferje.
A eno je skupno prav vsem - zanje smo mediji pač nuja. Zato je dobro imeti prijatelje med novinarji, takimi in drugačnimi. Pomembno je, da so na tvoji strani.
Dokler pa sem tu in diham ta zrak, bo moja prioriteta (in užitek) odkrivanje neodkritega mojstrstva. Pravih talentov. Brez skrbi, bleferji bodo pot do ljudstva našli na drugih kanalih. Vedno in brez večjih težav, to mi je jasno.
Mene pač ne boste prepričali, če nimate v sebi vsaj kanček vrhunskosti.
In verjemite mi, tudi dobrega videa ne naredi vsak. Ni namreč dovolj vrhunska tehnologija in masten honorar, če ti manjka bistvo…
Zato me razni Gorniki, Cepci, Murkoti, Jodldodli in Turboti ne gnjavite s svojimi izmišljotinami. Ne zanima me, s kom ste spali in kdo je peder. Seveda pa se lahko vedno in povsod obrnete na katerega od mojih novinarskih kolegov. Rumeni tisk je in bo vedno željan vaših polpismenih izdelkov. In nikogar ne bom obsojala, počnite kar vam je volja.
Jaz sem svoje povedala in naredila.
Katja Lenart
(objavljeno na Vesti, 21.6.2009, kolumna)
Dež
Objavil/a katja 31.05.2009 pod miks
Spral je vse, tudi včeraj.
Pa vendar. Neki odtisi dlani so ostali neizbrisani in noč ni dočakala jutra. Kaj češ, so reči, ki se nikoli niso zgodile in vsaj en človek tega sveta se še ni naučil živeti.
“Lahko bi…”, zamrmra skozi zobe.
“Ne bi”, mu z dlanjo ustavim misel. S prstom narahlo potujem čez nos do brade.
(Vsakič, ko se spogledava, se nekje prižge majhen ogenj.)
“Ampak, narisala si mi pot med prsti…” Zdrzne se. Seveda vem. So meje, ki jih ne bo prestopil. Kot bi ga nekaj usekalo, bliskovito potegne roke k sebi in napravi distanco.
“Izginila bom, saj veš. Morda boš tu in tam pomislil, da sem te izdala, ker si pač ego. A tokrat ne gre zate. Tokrat se mi jebe zate.”
In ve, da to ni res. Ne jebe se mi.
Jebe se njemu, ker ne dojema.
Spet je pogledal v tla.
“Kakšna pička od moškega”, pomislim.
Naglo nataknem hlače in majico, se še enkrat obrnem in poskušam zamrzniti podobo v večnost. Tam stoji, čisto je otrpnil. Misli, da bo s pogledom rešil svet.
Zgrabim torbo, si nataknem še levi sandal in izginem skozi vrata.
Ta je bil res idiot.
(Katja Lenart: Pičke, 2009)
In so trenutki…
Objavil/a katja 14.05.2009 pod miks
…ki se jih bom spominjala vedno in kjerkoli že bom. In ljudje, ki jih bom v večnosti imela rada. Občutki, ki jih bom znova in znova podoživela. Dotiki, ki jih nič na svetu ne more izbrisati.
Je energija, ki je nima nihče drug. Kdor to ve, ve za vselej.
Kot tole (hvala, Janez):
(Morena, hvala da si zabeležila. Nič zato če se slika trese, za tole sem ti večno hvaležna).
Ali pa tole, s 3. Ladies Singers Night-a:
Zdaj vem, kaj bom počela v Afriki. Ouje.
Memorijal
Objavil/a katja 11.05.2009 pod miks
“Sveže poročeni…”
Pomlad se je zavila v sveže zeleno spolirano travo, diši po novem, zaudarja po spremembah…
Lahko bi sanjala…
Neskončnost v večnosti.
Se lahko nasmehnem? Se tudi ti?
Moji zmagovalci
Objavil/a katja 2.05.2009 pod Slovenija, miks
Zdaj, ko je festival mimo, lahko priznam, da so moji favoriti definitivno zmagali. Marsikaj je bilo na meniju, vse je bilo užitno.
Vsi koncerti so bili presežni. Lahko bi se obregnila ob vsakega, lahko bi analizirala, pa bi vedno prišla do istega zaključka. Originalnost, sproščenost, nenarejenost - to zmaga. V hipu, ko se besede iskrenost, čutnost, harmoničnost (…) zlorabi, poslušalca/gledalca zapeče zgaga.
Kisha me je, priznam, pustila nekje na robu. Luštna scena, odrska dnevna soba, dodelan imidž, nebeški zvok trobente. A čez rob nekako niso skočili. Je pa zasedba pritegnila največ obiskovalske pozornosti, to je zanimivo (a logično). Kult zvezdništva, rumenega tiska in/ali visoke družbe. Ne vem.
Evo video, pa se prepričajte sami (se pardoniram, sounda se ne da izboljšat, precej hrupni so bili basi in moja kamera je imala supersonično-nadzvočni napad…):
Definitivno pa takih festivalov Slovencem manjka. Žal manjka tudi posluha javnosti, medijev. A to je zgodba, ki mi ne bo pokvarila te superduper delavne sobote…kdaj drugič, če sploh (ne da se mi ponavljat).
Za desert moji favoriti (želela bi si, da jih kmalu občudujem nekje na velikanskem odru, kjer bi bilo slišati tudi skladbo, ki je tokrat ni bilo…4. na tejle plošči) - Aphra Tesla in Električno gledališče:
Naj živi muzika, naj se najboljšim odpirajo vrata, bleferji naj padejo v prepad pozabe.
Godibodi!
Objavil/a katja 9.04.2009 pod Glasba
Evo, pa se bo kmalu začel festival, ki mi je še posebej ljub. Reče se mu GodiBodi in Celinka je njegova mati.
Sinovi in hčere so pridni kot mravljice, že leta se igrajo in prepoznavajo, prepletajo skozi glasbo. Tako pravo, res dobro in poslušljivo. Posebno in drugačno. Spoštovanja vredno.
Dovčev Janez ni od muh. Tole bo nor festival!
Aha, promo, če ga še niste videli:
(predlagam ogled v HD)
Zdaj pa fantastičen, ekskluziven posnetek, s fantastično novostjo, ki jo bo po mojem skromnem mnenju slovenska javnost gotovo vzljubila.
Aphra Tesla & Električno gledališče (Matija Krivec - kontrabas, kitara, violončelo, Andraž Mazi - kitara, Rok Koritnik - tolkala) in gostje (Boštjan Gombač - flavte, tolkala, teremin, Miloš Simić - violina in Janez Dovč - rhodes) bodo na Godibodi-ju nastopili 23.4. (Stara Elektrarna, 20:00).
Tole je spontana travniška akcija, za začetek:
(predlagam ogled v HQ)
In hej, vse skupaj se začne že naslednji teden, s promocijskim koncertom Eve Hren & Sladcore (predstavitev njihovega prvenca!), 15.4., Stara Elektrarna, 20:00:
in…nadaljuje z Aritmijo (brez besed), 16.4., takisto Stara Elektrarna, 20:00:
http://www.vimeo.com/1002476
Več pa poročam v naslednjih tednih….
…razpored koncertov je tu, celinka tudi 
Judeldudel!!!!
PS: Brez skrbi, o koncertu Vaska Atanasovskega in Simoneja Zanchinija (22.4., Stara Elektrarna, 20:00) in vseh ostalih nastopajočih bom tukaj še izdatno spregovorila, ouje.
Je mar res…
Objavil/a katja 2.04.2009 pod Čista Ljubezen
…denar tisto, za kar živimo?
…da ni časa za človeškost?
…da si ne upaš, ker misliš, da čas ni pravi?
…da je čustva nadomestila materija?
…da me boš pogrešil?
…da bolim?
…tako zelo brezprivlačno?
…da si manjkava?
…to iskren hlad?
…tako moralo biti, tako mora biti?
“In če vse to že veva, vem in veš,
zakaj je razdalja tako neskončno neskončna
in veter raznaša ta vonj naokoli,
da je slovo še bolj boleče
in pogled razgalja nagost dveh polovic
nikoli združenih v enost, ki je bila nekje nekoč vendar zapisana v pesek
na drugi strani.
In ko bo vse tako preprosto
in si bova lahko zrla v oči brez slabe vesti,
bova kdaj razumela to bol in ta dotik,
ki je tako stresal
bova kdaj oprostila svoji trmi, slepoti?”
(C.M., moj prost prevod)
Blodnja XXL
Objavil/a katja 10.03.2009 pod miks, personalno in avtorsko
V tem ažurnem in hitečem brzovlaku, ki mu pravimo življenje (ki je več ali manj res tudi krompir), si človek takole na vsake toliko kvatre najde podobnomisleče bitje. Se z njim poklopi, kot pač nanese priložnost in potem nekaj časa raziskuje in spoznava. Bitje, ki bi lahko bilo eno v množici drugopolovičnežev.
Oni dan je tekla beseda prav o tem. O takih, o prijateljih. Koliko jih imamo, kaj z njimi počnemo, kaj čutimo skupaj. Se res poznamo in do kje se lahko spoznamo.
Veliko se jih je pripeljalo mimo in več je ostalo prijateljev kot prijateljic. A to niti ni pomembno. Tistih iz mladih mladih let je ostalo sila malo. To so moji znanci, s katerimi bo vedno prijetno poklepetati, a so se naša pota tako razdružila, da ostajajo nekje daleč stran. Pa smo si blizu, poznamo se, če ne drugače iz nekega obdobja življenja, ki nas je povezalo. A to niso tisti pravi prijatelji. Ali pač?
Pravih prijateljev, s katerimi sem za vedno povezana, me skrbi zanje, jih imam rada, kakopak ni veliko. Pustimo tu ob strani ožji družinski krog in ljubezen, ki nas vezi in spleti s starši, brati, sestrami. Ti spadajo v posebno kategorijo.
Kdo mi pomaga, ko me boli, ko rabim? Koga najprej pokličem, brez občutka krivde, brez oklevanja? Komu sem prvemu povedala? Kdo me je objel tako, da sem bila potolažena? Kdo je prespal, ko sem jokala in kdo je takoj odreagiral? Komu pustim tako blizu, ker vem, da je varno?
In komu sem pomagala brez pomisleka? Za koga bi žrtvovala vse in komu res zaupam?
Ja, vsi vi, ki veste, da vas imam rada, ste mi zelo dragi. A veliko vas pade na sprejemcu, ko vas potrebujem. Ne znate, ne poznate me, ne zanima vas. Ne poslušate, ne govorite, ignorirate. In ne zamerim, prav nič. To je samo realnost, tako je. Ne moreš vsem in vsakomur biti prijatelj. Ni priporočljivo, bi rekla.
Žal mi je za vse tiste, ki niste šli naprej. Ker bi lahko, odprla sem vrata in prezračila, pa niste vstopili. Nekje na pragu ste obviseli in tuhtali, če bi ali ne bi. Prav, to tudi jaz počnem. Le da je pač škoda, da se vesolje ni prav obrnilo in zgodila se je neka čudna zgodba, ki je vse postavila na napačna mesta. Ampak, jebiga. Tisti Indijec mi je nekoč rekel, da se tako mora zgoditi. Pa saj meni je to jasno.
Prijatelj, ki ostaja, je en. Ker je nekoč stopil čez tisto živo mejo, se na drugi strani ustavil in povedal svoje. To je bilo ključno. Nek trenutek, ko sva v trenutku ugotovila, da sva povezana nekje v večnosti in da bi bila brez tega polovična, neizpolnjena. Lahko, da je on moja Druga fakina polovica, to bi znalo celo držati. In tu je, ves čas, čeprav ga ni. Ko zazvoni, sem že vtipkala njegovo cifro. Ko rabim, me poišče preden ga najdem. Smešno, a traja že dolgo. In vseeno mi je, kaj bo. Je že tam, tudi če odide, bo del tega bitja.
Potem so tisti, s katerimi ne najdem več skupnega jezika, pa smo nekoč bili neverjetno povezani. Taki, ki so morda odšli, ker se je eden od naju zaljubil v drugega in je to ostalo enostransko. Teh reči ne rešiš nikoli, če jih ne rešiš sredi konflikta interesov. Kar ostane nepovedano, je za vedno nerešeno.
Ali pa oni, ki smo delili nek fleš, avanturo. Potovanje, cimrovanje, službo. Okej, ti so znanci, v eni avanturi si ne moreš priti takozelo blizu. Lahko pa pa bi jim postavila spomenike.
In če že blodim, naj ima blodnja zaključek.
Čestitam tistim, ki ste si me upali spoznati, brskati in dregati, dokler niste prišli do bistva.
Svaka čast in hvala vsem, ki me spoštujete in mi to tudi poveste.
Vam, ki ste tu ves čas in mi pustite govoriti in misliti, kot sama hočem.
In tebi, ki me ne obsojaš in nisi pokroviteljski z mano (če kaj sovražim, je to to).
Vsakomur, ki verjame vame in vidi moje bistvo (ne zgolj telo… al neki).
In vsem, ki ste me kdaj odpeljali na podaljšan sprehod v neznano, pa sem se v vaši družbi počutila sproščeno.
Onim, ki so ob meni zaspali in smo se zbližali z dotikom.
Odjebite pa vsi, ki me izkoriščate in celo mislite, da tega ne vem.
Spizdite vi, ki se ne znate elaborirati in si ne upate soočiti z mano.
Da vas ne vidim, če mislite, da ne preberem hinavščine.
Ali pa tistih zaigranih objemov, poljubov.
Če si ne upate pogledati me v oči, ko se pogovarjate z mano.
Če ste me namerno prizadeli in se ob tem še naslajali.
Vsi, ki mislite, da padam na to, kaj bodo rekli drugi.
In vsi bedaki, kreteni in čustveni invalidi.
Toliko o prijateljstvu, ki je gor raslo ob eni in edini pomembni vrednoti - spoštovanju.
Hvala.
Objavil/a katja 2.03.2009 pod miks
Ker je tvoje srce odprto, tudi če so oči zaprte.
Bela gospa in tri mačke
Objavil/a katja 13.02.2009 pod skeri, zelena solata
Čisto tihe poznozaprašene misli mi dajejo inspiracijo, da sfiltriran to robustno zgodbo v intervečnost.
(Zakaj zaboga bi me bral nekdo iz Los Angelesa, mi brzi skozi misli. Nimam prijateljev, niti znancev, ki bi se nahajali v Beverly Hillsu. Pa me sledijo že nekaj časa in zabavam se ob tem podatku.)
Spet se mi je zalutalo na Barju. Kadar je sonce, zna biti tako prekleto lepo in tiho. Vse te sence, ki se rišejo na poljih rišejo madeže na zeleno podlago in impresija pomladanskega žafrana povleče na vijolično. Ta me je vedno posrkala, lahko bi jo vzela za svojo. Rumena se mi je prislutila, odkar sem jo opazila v majhnem okrasku zdravniške halje.
In če glasba zaceli še tako grdo krasto, bi lahko veter odpihal vse zelene saje z oblakov, ki so zjutraj pomračili pogled na Alpe. Tri črne mačke so šle čez cesto, nobene nisem povozila. Ko sem se že stegnila tja čez ramo, da bi afektivno trikrat pljunila v čast vsem starim šegam in navadam, je v avto sedla bela gospa.
Tokrat je molčala in gledala predse. Roke je skrila pod rokave in odprla šipo. Nisem ji težila, ne da se mi. Zmanjšala sem hitrost, da bi vožnja še malo potrajala.
Vprašala sem jo, če naj zamenjam muziko, pa se je nasmehnila in odkimala. Ponudila sem ji tobak, pa ga je le pospravila v predal.
“Pogovoriti se morava”.
Tokrat je ona začela. Povedala mi, kaj se dogaja in zakaj. Mačk bojda nisem povozila, ker so bile na pol poti domov in grdo bi bilo, če bi se ta film krvavo razmazal. Dež je kakšen dan poprej tako lepo opral vso svinjarijo in menda nimam časa za take malenkosti.
“Ampak, jaz imam časa na pretek…”
Spet je odkimala in me prijazno pogledala. Morda sem ujela njeno misel, ne vem.
“Tukaj pa zavij levo, prosim. Samo mleko in hruh odložim pri nekomu. Počakaj me.”
Ugasnila sem motor in radio je še vedno igral. Nakupčkala sem dejstva in pihnila predse. Ne, ne…nekaj ne bo uredu.
Res se je kmalu vrnila. Roke je imela tokrat razkrite in opazila sem neverjetno podobnost z mojimi. Fak, morda sva pa v sorodu. Kaj pa vem.
“Dala ti bom domačo nalogo.”
V roke mi je potisnila listek, s čudnimi formulami popisan in besede so bile razmetane naokoli. Priznam, fizika mi je bila od nekdaj zgolj uganka. Logika niti ne.
“Vizualiziraj to.”
Kako hudiča bi naj pa to izgledalo? Kako naj vizualiziram vizualizacijo?
“Ah, ti si vendar mojstrica. Ne boš imela težav.”
Potem je, kot ponavadi, izpuhtela.
Ko sem kasneje sedela pod drevesom in dihala gozdno sapo, me je nekaj narahlo spreletelo. Na papirju je vse pisalo. Jasno, lahko bi prebrala že tam, v avtu. Nič novega, pravzaprav. Rešitev je bila na dlani in skrb popolnoma odveč.
Žboinknilo je vame kot bi se prižgala kamera. Hitri premiki so bili in kar malce se mi je zavrtelo. Zvoka takega resnično še nisem slišala in te barve so bile odkritje dneva. Radio je še vedno igral.
To! Kakšno olajšanje. Imaginacija je vendar zato, da privre na plano. Tako kot so črvi v flaški užitni in mrtvi, a z namenom ustvarjeni. In zvok violine in klavirja kreira navdihujoč paralelni svet, ki je ves čas tu. Majčkeni gozdni palčki mi prinašajo darila in nekje daleč je slišati drget divjih konj. Mislim, da je čas, da enega zajaham (dvomim, da bom tokrat padla z golega hrbta, če pa že, me gotovo ne bo pohodil).
Naslednjič bom imela v avtu vsaj kakšno majhno stekleničko dobrega žganja. Rada bi ga srknila skupaj z njo.
(”Bela gospa muzicira”, zbirka pravljic in povesti)
