Iz Pearla Afrike v Podalpski biser, Slovenija.
Objavil/a katja 17.05.2010 pod miks
Could have told you, I might be late.
I might be different.
I should remind myself about all the wicked games we have played.
Maybe we should go up there again…eating all those sheeps and counting the clouds.
It might be something special this time.
I might miss you a lot. You might notice it. After we glue ourself together again in the cottage of sleeping fairytale.
Hm.
Lahko, da boš razumel, ko ti bom povedala.
Morda se bova obrnila v vrtincu, ki sva ga vajena.
Če mi poveš prvo črko, ti narišem besede.
Na čelo, nos, usta, dlan.
Luknjice v ličkih te naredijo navihanega, ko se pramen las z mojega čela prilepi na tvojo brado. Tako črno.
Vsa ta vznemirljiva pot, vse te ljubezni, ves ta prah in blišč v bedi.
Kako naj te pozabim, ne razumeš?
Zaljubila sem se. Moje srce je pristalo v tejle šatuljici in tako udobno že dolgo ni jezdilo čez sedem voda in gora.
Prihajam.
work in progress…
Objavil/a katja 27.02.2010 pod Film
…along with my precious youtube chanell…
trying to update and create. mind is open, ideas are here, videos are filling my discs. back on track.
http://www.youtube.com/user/katjalenart
Nothing is impossible, but also…nothing is for free.
Continue.
Whatever it is, it’s gorgeous
Objavil/a katja 7.02.2010 pod Glasba, Čista Ljubezen
There is no doubt, the energy is the right one.
And the body circulates in the right direction. That look is perfect and the passion is creating a simphony that only me and you are hearing.
meanwhile…everything is possible, of course.
Life is beautiful.
And image is very important.
(Bullshit?)
A veeeš…to je Afrika.
Objavil/a katja 10.09.2009 pod Čista Ljubezen
Na štromu sva izmerila 280 voltov!
Afrika je res prtegnjena.
Vrnila sem se iz Kabale, noro mestece na jugu Ugande. Na poti tja se nam je razčesnil avtobus, jebiga, se zgodi. Spala sem, ravno dremež, ki te zatopi in utopi, spomnim se udarca v glavo (unega na sprednjem zicu je kakopak tudi precej ruknilo) in potem smo šli dol. Pridem ven, faaak, kakšna scena.
avtobus z razčesnjenimi kolesi. Kaj vse človek ne vidi.
Ne da se mi razlagat o bizarni dvanajsturni vožnji. Preveč, ni časa.
Vse je pod kontrolo, vse razen življenje samo.
In nič ne zamujamo, samo selekcijo delamo in prioritete si izbiramo. Ah, kako je lepo.
Pozdrav iz Nkozija (Uganda),
mzungu Katja med maguami.
en sam vulkan, ki (mu) prihaja…
Objavil/a katja 29.07.2009 pod Čista Ljubezen
Še nekaj dni.
niham med tem in onim svetom in nekaj me buta. grize. dogaja. gor in dol. polnost vsega in preobilje mene. vas. nas. naju.
živa kot že dolgo ne, s svetom, ki odhaja.
ni prtljage. ni teme. ni mraza.
gor in dol.
adrenalin mi šopa in kri udarja v orgazmičnih trzljajih. vznemirljivo je za popizdit. od tam se oglaša, kliče in vabi.
ni nazajpoti, ni stranske vijuge.
našla bom pot…
Naj bom zvezda!
Objavil/a katja 21.06.2009 pod Aktualno
Saj ste najbrž že slišali, kako se promovirajo samooklicani slovenski glasbeniki. Taki, ki to niti približno niso, pa nas vseeno redno zasipajo s polpismenimi maili, v katerih moledujejo, naj jih obelodanimo slovenski javnosti.
Kolegica iz ene od znanih medijskih hiš mi je razložila, kako to poteka pri njih. Obstajajo kvazimenedžerji, ki pokličejo v uredništvo. Njihov cilj je en sam. Kvazizvezda mora biti v medijih. O njej se mora pisati, govoriti. Ni pomembno kaj, glavno je le, da je objava v mediju.
V uredništvu te rumene revije so vsega vajeni. Pač, pokliče Marjan in ponudi članek in sto evrov za objavo.
In potem pokliče Caar in za petsto naroči kvazinovinarja, ki naj pride (s fotografom) na vaško veselico, kjer bo kvazismetana slovenske glasbene scene.
Žena Kendeli napiše neko polpismeno avtobiografijo in njen PR ima eno samo nalogo – o tem se mora tako ali drugače na veliko pisati in govoriti. Če je treba, naj se ustvarijo afere, nekdo naj nekoga pretepe, naj se zgodi incident…glavno, da se o ženi govori.
V zadnjih predafriških izdihljajih moje kulturnouredniške kariere se mi dogajajo bizarne reči. Oni dan me je recimo našel nek čudak, ki je zatrdil, da sva se nekje srečala in da moram, ampak res moram, priti na promocijo njegovega novega komada. Naj s seboj prinesem kamero, je nonšalantno zahteval, da bo on že poskrbel, da se bom imela fajn. Vljudno sem mu odgovorila, da naj mi pošlje kakšen mail in se predstavi, da sem precej zasedena in da res ne vem, kdo je in kakšno glasbo ustvarja. Pa kar ni jenjal.
Naštel mi je nekaj svojih prijateljev, ki skrbijo za njegovo promocijo. Da so polni denarja, je dodal in da lahko tudi iz mene naredijo zvezdo, če hočem (v glavi se mi je zarolal tisti Magnificov komad…). Me ne zanima, sem odvrnila, pa še vedno ni odhehal. Ubral je drugo taktiko.
Da smo mi res hud medij in kako rad nas gleda in kako dobre video prispevke da delam. Bla bla bla. Ko mi je poslal bizarno nepismen mail, brez konkretne predstavitve, v katerem je pravzaprav že zahteval, da tisto nebulozo s fotografijo pred belo steno pozirajočega ogabno našminkanega mulca objavim, sem mu jasno povedala, da tega ne bom objavila. Tudi pojasnila sem mu, da to pač ni za objavo. Dodala, naj si ogleda našo stran in mu bo morda jasno, zakaj. In da naj se pač obrne na kak drug medij.
Ni jenjal, seveda ne. Poklical me je z neznane številke in mi ponudil petdeset evrov, če tisto sranje vendarle objavim. Ko sem ga že nevemkolikič zavrnila in ga prosila naj neha, me je ozmerjal s “totalno budalo” in jezno prekinil zvezo. Jaz pa kar nisem mogla dojeti, da se je to resnično zgodilo.
V zadnjih letih sem tako in drugače lebdela in krožila med slovenskimi glasbeniki. Vem, kako se prodajajo, vem kako nastajajo. Jasno, živeti od glasbe je v našem prostoru umetnost.
Odkrila sem en kup vrhunskih glasbenikov in zasedb, tudi takih, ki so nastale po naročilu. Veliko jih je, dobrih glasbenikov, ki se promovirajo sami, lobirajo in se mešajo med slovensko smetano, svoj krog znancev širijo in hodijo na pomembne sestanke. Čimveč bogatih ljudi je treba osvojiti in jih prepričati, da si vreden njihovega denarja in pozornosti.
Jasno, tudi medije je treba pridobiti na svojo stran in si ustvariti neko ime. Tako pač je. In nekaterim to odlično uspeva. Drugim pač malo manj.
In priznam, sita sem samooklicanih glasbenikov, ki konstantno in brez kančka samokritike packajo naše maile z nekimi neumnimi in polpismenimi “članki”, za katere potem pričakujejo, da jih bomo mediji objavljali.
Glasba in video sta moja strast. Cenim dobre glasbenike in alergična sem na bleferje.
A eno je skupno prav vsem – zanje smo mediji pač nuja. Zato je dobro imeti prijatelje med novinarji, takimi in drugačnimi. Pomembno je, da so na tvoji strani.
Dokler pa sem tu in diham ta zrak, bo moja prioriteta (in užitek) odkrivanje neodkritega mojstrstva. Pravih talentov. Brez skrbi, bleferji bodo pot do ljudstva našli na drugih kanalih. Vedno in brez večjih težav, to mi je jasno.
Mene pač ne boste prepričali, če nimate v sebi vsaj kanček vrhunskosti.
In verjemite mi, tudi dobrega videa ne naredi vsak. Ni namreč dovolj vrhunska tehnologija in masten honorar, če ti manjka bistvo…
Zato me razni Gorniki, Cepci, Murkoti, Jodldodli in Turboti ne gnjavite s svojimi izmišljotinami. Ne zanima me, s kom ste spali in kdo je peder. Seveda pa se lahko vedno in povsod obrnete na katerega od mojih novinarskih kolegov. Rumeni tisk je in bo vedno željan vaših polpismenih izdelkov. In nikogar ne bom obsojala, počnite kar vam je volja.
Jaz sem svoje povedala in naredila.
Katja Lenart
(objavljeno na Vesti, 21.6.2009, kolumna)
Dež
Objavil/a katja 31.05.2009 pod miks
Spral je vse, tudi včeraj.
Pa vendar. Neki odtisi dlani so ostali neizbrisani in noč ni dočakala jutra. Kaj češ, so reči, ki se nikoli niso zgodile in vsaj en človek tega sveta se še ni naučil živeti.
“Lahko bi…”, zamrmra skozi zobe.
“Ne bi”, mu z dlanjo ustavim misel. S prstom narahlo potujem čez nos do brade.
(Vsakič, ko se spogledava, se nekje prižge majhen ogenj.)
“Ampak, narisala si mi pot med prsti…” Zdrzne se. Seveda vem. So meje, ki jih ne bo prestopil. Kot bi ga nekaj usekalo, bliskovito potegne roke k sebi in napravi distanco.
“Izginila bom, saj veš. Morda boš tu in tam pomislil, da sem te izdala, ker si pač ego. A tokrat ne gre zate. Tokrat se mi jebe zate.”
In ve, da to ni res. Ne jebe se mi.
Jebe se njemu, ker ne dojema.
Spet je pogledal v tla.
“Kakšna pička od moškega”, pomislim.
Naglo nataknem hlače in majico, se še enkrat obrnem in poskušam zamrzniti podobo v večnost. Tam stoji, čisto je otrpnil. Misli, da bo s pogledom rešil svet.
Zgrabim torbo, si nataknem še levi sandal in izginem skozi vrata.
Ta je bil res idiot.
(Katja Lenart: Pičke, 2009)
In so trenutki…
Objavil/a katja 14.05.2009 pod miks
…ki se jih bom spominjala vedno in kjerkoli že bom. In ljudje, ki jih bom v večnosti imela rada. Občutki, ki jih bom znova in znova podoživela. Dotiki, ki jih nič na svetu ne more izbrisati.
Je energija, ki je nima nihče drug. Kdor to ve, ve za vselej.
Kot tole (hvala, Janez):
(Morena, hvala da si zabeležila. Nič zato če se slika trese, za tole sem ti večno hvaležna).
Ali pa tole, s 3. Ladies Singers Night-a:
Zdaj vem, kaj bom počela v Afriki. Ouje.
Memorijal
Objavil/a katja 11.05.2009 pod miks
“Sveže poročeni…”
Pomlad se je zavila v sveže zeleno spolirano travo, diši po novem, zaudarja po spremembah…
Lahko bi sanjala…
Neskončnost v večnosti.
Se lahko nasmehnem? Se tudi ti?
Moji zmagovalci
Objavil/a katja 2.05.2009 pod Slovenija, miks
Zdaj, ko je festival mimo, lahko priznam, da so moji favoriti definitivno zmagali. Marsikaj je bilo na meniju, vse je bilo užitno.
Vsi koncerti so bili presežni. Lahko bi se obregnila ob vsakega, lahko bi analizirala, pa bi vedno prišla do istega zaključka. Originalnost, sproščenost, nenarejenost – to zmaga. V hipu, ko se besede iskrenost, čutnost, harmoničnost (…) zlorabi, poslušalca/gledalca zapeče zgaga.
Kisha me je, priznam, pustila nekje na robu. Luštna scena, odrska dnevna soba, dodelan imidž, nebeški zvok trobente. A čez rob nekako niso skočili. Je pa zasedba pritegnila največ obiskovalske pozornosti, to je zanimivo (a logično). Kult zvezdništva, rumenega tiska in/ali visoke družbe. Ne vem.
Evo video, pa se prepričajte sami (se pardoniram, sounda se ne da izboljšat, precej hrupni so bili basi in moja kamera je imala supersonično-nadzvočni napad…):
Definitivno pa takih festivalov Slovencem manjka. Žal manjka tudi posluha javnosti, medijev. A to je zgodba, ki mi ne bo pokvarila te superduper delavne sobote…kdaj drugič, če sploh (ne da se mi ponavljat).
Za desert moji favoriti (želela bi si, da jih kmalu občudujem nekje na velikanskem odru, kjer bi bilo slišati tudi skladbo, ki je tokrat ni bilo…4. na tejle plošči) – Aphra Tesla in Električno gledališče:
Naj živi muzika, naj se najboljšim odpirajo vrata, bleferji naj padejo v prepad pozabe.
