Še ena sredinočna…
Objavil/a katja 11.5. 2008 pod zelena solata, Sobotni zadetki
Pa naj bo to še eno sredinočno razmišljanje.
Ninja in njeni štirje mušketirji so fascinantni. Opazujemo jo, kako nagonsko jih ima rada. Ko nežno in previdno dvignem v roke tistega ta sivega mucka, se ji oči razširijo in me prestrašeno pogleda.
“Kaj boš z njim?”
Pa ga samo dvignem in pobožam, nikamor ne grem z njim. Še. Ona pa mi zaupa. Ko jo čohljam tam v kotu, s štirimi njenimi kepicami ob zizkih (njenih, valda). Vsi so tako posebni, vsi drugačni in vsi iz njenega telesa (fotr je pa en gromozanski mačkon iz soseske). In ona jih ima tako rada.
Pa pomislim, kako si ljudje, jebemti, kompliciramo življenje. Garamo, se dokazujemo, hitimo, hrana sem, hrana tja, en brzinski objemček in poljubček, šibajmo dalje, joj, nimam časa, a lahko v petek, ne, joj, petek mam že neki…, sej ne vemo več, kje in kdaj in kako…
Kompliciramo si življenje, ko si krademo čas za nepomembnosti. Trenutki, ljudje, ljubezni in dotiki, vse gre mimo. Ni časa. Zdaj moram to, zdaj ono.
Kompliciramo si življenje, ko nekaj, kar se sploh še ni zgodilo, že vnaprej obsodimo na propad.
Kompliciramo, ko pustimo, da gre. Ko blebetamo neumnosti, namesto da bi povedali.
Denar, kaj ti bo. Kaj ti bo slava in uspeh, da boš star in zguban tuhtal o zamujenih trenutkih? In babah ali dedcih, ki so ti dali ali vzeli. Kaj ti bo to, ko točno veš, kaj hočeš.
Ninja je sitna te dni. Ko sem sadila majhno solato na majhen vrt, je kot pred nekaj tedni, švignila mimo. Nič ti ne manjka, Ninja, sem pomislila. Ti si življenja ne kompliciraš. Dala si tistemu, ki si hotela. Nič nisi razmišljala, mačka naša. Tako se dela. On pa tudi ni kaj dosti kompliciral. Pa sta naredila štiri lušne mucke. In on se že potika naokoli, najbrž bi jih lahko počasi spoznal.
In vse kar šteje so tista jutranja prebujanja. Brez besed, najbolje. S pravim telesom od pravega človeka ob sebi.
Nekateri mislijo, da je to precej oseben blog. Seveda je. A ta prave misli, tiste definirane, se zapisujejo drugje. Osebno je osebno.
Ampak…
Objavil/a katja 5.5. 2008 pod Nedeljski zadetki, Sobotni zadetki, Petkovi zadetki
…nekaj preprostih dejstev:
- Nedelja je umorila ponedeljek
- Nekaj se je premaknilo na nek čuden tir
- Če kaj ne prenesem, so to snobi in kvazi elita
- Vito se vrača
- Prvič sem v živo spremljala rojstvo malih muckov (in že dolgo mi ni bilo tako hudo)
- Počutim se posesano in izpraznjeno, pa se sesanje in praznjenje sploh še ni uradno pričelo
- Smrt je del živega in mrtvega
- Danes tudi glasba ne pomaga
- Obstaja možnost, da sem prekleto zakleta
- Tudi po ekstremnem down in up-hillu me mišice na nogah sploh ne bolijo
- Nekomu nisem utegnila povedati in dati vsega
- Veliko smeha paše v veliki akustični dvorani
- 28-to leto je žlahtno
- PMS in napeti joški znajo biti kdaj tudi neprijetni
- Tudi moški so lahko po žensko zmedeni
- Veliko dihamo
- Včasih jo prav pogrešam:
- Nobeno dejstvo ni preprosto.
(Kako zguljen je pa tale stavek: “Vedno se zaljubim v napačnega …”. Halooo?)
Naivnost naivna…
Objavil/a katja 29.4. 2008 pod Petkovi zadetki, šmorn
Priznam. Človeska psiha mi je bila vedno izziv. Zato sem se tudi z leti skušala naučiti določenih veščin. Nič usodnega, nič nevarnega. Le malo bolj senzibilna sem morda. Zdaj, ko poti nazaj ni, se ima zgoditi tudi, da včasih koga kar preveč preberem in to ni nujno prijetno. Ker ljudje so mojstri mask in jaz to vedno znova pozabljam. Ah, naivnost naivna…
In vsak dan znova me kdo preseneti.
Danes. Čisto nove dimenzije (morda pa tudi ne, pa je to le mojster z dobro masko in kanček shizofrenije).
Ampak, res. Oči veliko povejo. Iskrene. Neiskrene. Zadržane. Take, ki prosijo. Ali jočejo navznoter.
In vsake toliko srečam nekoga, ki me bere in mu pustim, da me bere. Zakaj pa ne. Točno vem, kaj bere in kako bere. In pustim, vsake toliko. Naj se ljudje igrajo, naj raziskujejo. Nič ne skrivam.
In danes me je nekdo res presenetil. Mislila sem, da sem brala prav. Pa nisem.
Dobra šola. Take imam še posebej rada. Zgolj v vednost, saj ne, da vas kaj briga…
(Še dobro da nisem človek-klop. Vsaj nekaj.)
Naša mati Ninja
Objavil/a katja 19.4. 2008 pod Sobotni zadetki
…bo kmalu rodila. Medtem, ko čakamo mačje potomstvo, ji takole ob zgodnjih jutranjih urah delamo družbo. Čohljamo, predemo, crkljamo.
In ker je tako zelo socialna, se ji ves čas na polno dogaja. Ima svoj prestol, seveda, s katerega te brezbrižno nažene (pač prdne, kot znajo mačke, dvigne rep in jo popiha…ampak, vsiljivec pa tudi).
Za cel album fotk že imam, rada pozira. Ve, da jo fotkam in razume. Res je kul.
Če se vam zdi, da bi lahko vzgajali njene prihajajoče potomce, mi sporočite. Ampak - se morajo najprej roditi. Bodo pa ziher fejst lušni. Tako kot mama (in seveda njenih 6 cimrov)…
Kekci…
Objavil/a katja 16.4. 2008 pod Vest
..so pridni in marljivi, vsak dan in do konca. Naj bo tokrat tole hvalnica celi ekipi, ker smo fajn.
Seveda tukaj spodaj manjkajo mnogi, a obenem smo taki prav vsi.
Urh, Šiš, Nina ino moja velika malenkost:
Bajdvej - se najde kakšen neodvisni mecen, ki verjame v naše sposobnosti (ki jih ni malo!) in bi nas podprl? V zameno za kakšno kavo, video presežke in dobro voljo…Takih je vedno premalo…Vprašam pač.
Drugače nam pa prav nič ne manjka.
Dete…
Objavil/a katja 12.4. 2008 pod Sobotni zadetki
…kmalu bo treba spet na obisk. Da se bo nasmehnil, ko bom vprašala,
kdaj
greva
v
Živalski vrt…
Ena partizanska
Objavil/a katja 11.4. 2008 pod Petkovi zadetki
Bilo je v partizanskih časih, ko je bilo v naravi še tiho in slišali so ptice pet.
Majhna deklica je sopihala skozi gozd, da odnese tisto pismo. Pred mrakom bi bila morala prispeti do kmetije. Zeblo jo je že in temačen je bil gozd. Ravno je pognalo zeleno listje na hrastu in breze so zabrstele. Ustavila se je na široko odprti jasi, da malce počije na poznopopoldanskem soncu.
“Le kako se lahko ta pot tako prekleto (da, tudi otroci kolnejo) vleče…zadnjič se mi je zdelo veliko bliže”, je pomislila.
Nekje ampak res! daleč se je slišalo rahlo bobnenje. Seveda bi jo lahko bil kdo opazil, ko je takole počivala sredi jase, a očitno ni na kaj takega Metka niti pomislila.
Razmišjala je o šoli, pa o babici in njenih kravah, ki jih je iz dneva v dan manj. Kako jih je lansko poletje gnala na pašo gor v hribe. Kako je žvižgala na breg tam čez, ko so sosedovi gnali past. In potem so se čez hribček pogovarjali (no, tudi prepevali so - pastirske pesmi, se razume).In kako je zjutraj mati počasi in previdno iz prta odvila hleb kruha, odrezala precej zajeten kos, in ga dala njej. S toplimi rjavimi očmi jo je pogledala in pogladila po glavi: “Jej, Metka. Jutri bomo že kako”.
In ko je bila šola še odprta, ko je bila tam še tovarišica Marija, so s sosedovimi tremi po pouku često tekmovali, kdo bo hitreje doma. Vsi so bili oblečeni v šolske uniforme, ene so bile pač bolj in druge manj zloščene. Pri Crnkovicevih so imeli veliko kmetijo in župan je pogosto hodil na obisk, pa so imeli tudi toliko več pod palcem…in so zato pri pranju uporabljali pralni prašek Dior. In celo mehčalec so imeli. Njihove cunje so tako lepo dišale…Metka pa pač ni imela vsak dan druge uniforme, ona je imela samo eno. Nekateri so pač vsak dan oblekli svežo in skorajda novo.
“Spet sem se zasanjala”, se je zdrznila Metka. “Treba bo naprej”. Tale račun je treba dostaviti.
Pograbila je partizansko torbico in pogledala na uro. “Šit, ta klinčevi mobitel…spet mu je šla baterija”.
PS: Objavljeno tudi v paralelnem svetu…
Orjaški medved…
Objavil/a katja 8.4. 2008 pod personalno in avtorsko
…me je preganjal v sanjah. Precej osebno.
Nekje v hribih, v kočo je upadel, nismo mu mogli ubežat, jao mene…
Pa sem rekla ob osmih, da ne bom zadremuckala nazaj. Zdaj pa imam. Kakšna kazen! …
Rjav grizli, z velikanskimi čekani, kako je lomastil po meni…grrrrr.
Help!
Kaj naj to zdaj pomeni?
Še dobro, da…
Objavil/a katja 29.3. 2008 pod Sobotni zadetki
…se čas kdaj tudi ustavi.
…se zavedamo, da je lahko že jutri vsega konec (zakaj bi se takrat tolkli po buči, zakaj nisem…?!)
…obstajajo čustva in da se jih ne da kontrolirat (kontrolorji naj se globoko zamislijo).
…na tem svetu nismo čisto sami (in da kljub temu znamo biti sami).
…glasba vse pozdravi.
…otroci hitro rastejo.
…je za tem gnilim dežjem posijalo sonce.
…nas je šefe za vikend “kaznoval” s tako izvirnim darilom.
…mi jih je tako malo všeč.
…nam je vse jasno.
Because (pa me tožite, ker uporabljam tuj jezik!)
Objavil/a katja 25.3. 2008 pod Nedeljski zadetki, Glasba
Evo, avtor želi ostati anonimen (in objavljam, ker mi je vedno bolj všeč):
Ne vidiš me, čeprav sem tu
le dihanje napol v snu
piščal in boben, ti in jaz
ne bodi skromen, zdaj je čas…
tako neskončno sramežljivo
tako otroško in igrivo
tako iz srca in prijazno
ne morem reči, da je prazno…
lahko si laževa, tajiva
lahko priznava in živiva
v tem življenju sva obstala
oba bi rada nekaj dala…
in ni prostora in ni časa
okoli nas je temna masa
v temni masi dve podobi
druga k drugi tiho hodi…
tako neskončno sramežljivo
še vedno zmedeno igrivo
ne morem reči da je prazno
ker iz srca je..in prijazno.
———–
Lep torek!
